Zadnjič sem vzela v roke svinčnik, da bi napisala refleksijo leta 2017. Pričakovala sem, da bodo iz mene bruhnila razočaranja, napake, slabe stvari. Ne nazadnje je bilo to vendarle leto, ko sem ostala brez službe, ko se nisem (in se še vedno ne) niti približno zavedala, kaj sploh hočem, leto, ko sem cincala, oklevala, ali naj sprejmem ponujene priložnosti ali ne …
Pa veš, kaj se je zgodilo, ko sem začela pisati? Čarovnija.
Ponosna sem nase, sem zapisala. Ponosna, da sem sledila srcu, da sem premagala strah. Ponosna, da sem začela uresničevati svoje sanje. Da sem dokončala Sivo damo. Da sem jo izdala. Sama. Da sem izkoristila vse znanje, ki sem ga pridobila v zadnjih letih, in ga vložila v nekaj ČISTO SVOJEGA. Ponosna, da sem si uresničila dolgoletno željo. 2017 je bilo namreč leto, ko sem končno videla Kubo. Ponosna, da lahko končno ČISTO ZARES, brez olepševanja in laganja sami sebi, rečem, da sem srečna sama s seboj. Da sem zadovoljna s tem, kar sem, da sem sama sebi perfektna družba. To je leto, ko sem se začela počutiti celo. Kolikokrat prej sem rekla, sebi in drugim: V redu sem sama, dobro se počutim sama, najlepše mi je biti sama. Ja, ja, rada sem sama, že od nekdaj. Pa vendar … če sem zdaj čisto čisto iskrena … sem te besede izrekala bolj zato, da bi sama sebe prepričala, da sem v redu – ker v resnici nisem bila. Danes pa je drugače. V bistvu mi jih ni treba več izrekati. In jih tudi ne bom. Rekla ti bom samo, da sem ponosna nase, ker sem se res spremenila. Že spet, ja! Kar naprej rastem, in tega sem tako vesela. Letos sem se sprejela, se začela čutiti celo. Ponosna sem na to, srečna zaradi tega. Delala sem napake, ja. Ampak veš kaj ti bom rekla? Da sem ponosna tudi nanje. Ker me je čisto vsaka ponesla naprej, še višje. Iz vsake sem se nečesa naučila, spoznala nekaj o sebi. Vsaka me je ponesla še globlje v celost. In moje življenje v tem trenutku ni kakšna pravljica. Kje pa, daleč od tega je! Še vedno imam kup težav. Marsikaj me mori in zaposluje moje misli. In vendar sem kak teden nazaj, sredi plesa na božični zabavi globoko v sebi začutila hvaležnost. Hvaležnost za svojo zgodbo, takšno kot je. Hvaležnost, da sem, kjer sem. Da sem jaz jaz. Na tem svetu, v tej državi, na tem mestu. Točno ta trenutek. Začutila sem, da je vse popolno, da je ta zgodba popolna. Ker samo tako grem lahko tja, kamor moram, kamor želim. Ta zgodba, ki sem jo včasih tako prekleto sovražila in se ji upirala in ji na silo iskala drugačen izid … ta zgodba je v bistvu nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Ker … A vidiš? Zdaj sem tule. Cela. Živa. JAZ. SABINA. Taka, kot sem se rodila, prečiščena, polna napak, ja, ampak tudi sprejemanja. Sprejemanja teh napak, sprejemanja sebe. Sprejemanja svoje zgodbe. Ne počutim se ekstatično, nisem vzhičena ali polna navdušenja. Samo mirna sem. Srečna. Hvaležna. Točno to želim tudi tebi. Da bi danes, na zadnji dan leta, in jutri in vse naslednje dneve znala stopiti v to stanje preproste hvaležnosti za vse, kar je. Za svoj obstoj. Za svojo zgodbo. Za vse, kar imaš v življenju lepega, in tudi za tisto, kar ni tako lepo. Da bi sprejemala in iz čisto vsake stvari, ki ti pride na pot, naredila fantastično zgodbo. Ker jo lahko narediš, veš to? Zmoreš. In znaš. Hvala, ker si ob meni.
Božič. Zame je božič tisti čas v letu, ko ti je toplo, čeprav je zunaj mraz. Toplo pri srčku. To je čas, ki si ga želim preživeti z ljudmi, ki jih imam najrajši, s tistimi najnajnajbližjimi – z družino. Pa ne zato, ker se tako spodobi, ampak preprosto, ker tako hočem – biti z njimi.
Enako bi moralo biti z darili, podarjati bi jih morali samo in izključno zato, ker tako hočemo, ne ker se to od nas pričakuje. Pa se pogosto zgodi – tudi meni, brez skrbi –, da »moraš« nekaj kupiti in potem pristaneš v trgovini v zadnjem trenutku in kupiš nekaj, kar ni všeč niti tebi, pojma nimaš, ali bo všeč obdarovancu, važno, da nekaj imaš in da nekaj daš. Bljah, kakšen grd priokus ima takšno darilo. Zadnjič sem po naključju po radiu ujela praznični nasvet Ženske leta 2017, Mirele Čorić, ki je rekla nekaj takega kot: »Ne obremenjujte se z darili. Čez deset, petnajst let nihče več ne bo vedel, kaj je dobil za božično darilo leta 2017.« In kako res je to! Pojma nimam, kaj sem dobila za darilo pred desetimi leti. Hudirja, še za lansko leto se ne spominjam! Še kako dobro pa se spomnim, kako sem se počutila skoraj na čisto vsak božični večer, odkar sem živa. Še kako imam v spominu toplino in ljubezen, ki sem jo vedno znova čutila v krogu družine. Še zdajle vonjam vonj po kadilu in v kosteh čutim tisti občutek tradicije, ki pripada generacijam daleč pred mojo. Čutim objem in stisk roke od vsakega posebej, in čutim vznemirjenje tik pred razkritjem, kdo od družinskih članov bo letos moj »skrivnostni Božiček«. Vse to je tisto, zaradi česar se vsako leto znova veselim božiča in zaradi česar že v začetku decembra navijam božične pesmi ter gledam Pravzaprav ljubezen. Ne zaradi daril, lepo vas prosim. Ampak! Nisem proti obdarovanju, oh ne, kje pa. Pravzaprav verjamem, da tudi darila lahko prav simpatično pripomorejo k toplini pod božičnim drevescem, ampak ne vsa. Rada imam darila, ki so ovita v ljubezen. rada imam drobne pozornosti, ki se ne bahajo, ki niso povračilo in ne pričakujejo povračila. Rada imam darilo z namenom, darilo, ki je bilo 200-odstotno kupljeno (ali narejeno!) z mislijo NAME, ne na budget, ne na priložnost, ne na to, da slučajno ne bi prišel praznih rok. Čeprav vem, da tudi sama velikokrat kupim darilo prav zaradi tega zadnjega. Ne, nisem imuna na družbena pričakovanja. Vendarle pa sem se za letos odločila, da bom poskusila čisto vsa svoja darila oviti v ljubezen! Kako? Tako, da bom z njimi vsaj trikrat osrečila. Letos kupujem izdelke majhnih domačih ustvarjalcev. Letos kupujem od oseb, ne od trgovcev. Kupujem od tistih, ki jih osrečim z nakupom pri njih. Potem osrečim sebe, ker lahko nekaj podarim iz srca in ne nazadnje osrečim tudi tistega, ki mu je darilo namenjeno. Ker se čuti, da je v njem ljubezen. In če ne kupujem od ustvarjalcev, potem kupujem knjige, če se le da, tiste v slovenščini. Tukaj sem malo sebična, priznam, ker kar dvakrat osrečim sebe. Najprej sebe, ker prispevam k višjemu cilju – k obstoju slovenske knjige (ki ni tako samoumeven, kot mislijo mnogi) –, nato spet sebe, ker lahko nekaj dam iz srca, in nazadnje seveda svojega obdarovanca. Trikrat sreča v enem darilu, kaj pa to? Upam, da mi uspe, in upam, da bodo moji obdarovanci pod to objavo že kmalu začeli objavljati srčke, hihi 🙂 Do takrat pa naj vam služi moj mini seznamček slovenskih ustvarjalcev, od katerih sem kaj kupila ali pa so se vsaj uvrstili v ožji izbor. Vabljeni, da v komentarju objavite tudi svoje trgovinice in svoje ideje. Bi podarila drobne uhančke, narejene z ljubeznijo in natančnostjo? Obišči Brlogarko. Ne boš verjela, kakšnih oblik se je domislila, nekateri so celo v obliki piškotov Domaćica 😀 (Hvala Klari za priporočilo!) Imaš mogoče rajši kaj personaliziranega? Karin (Madebykaky.si) ti domiselno poslika skodelico, flaško ali otroški bodi! Bi mogoče nekaj navdihujoče barvitega? Obišči Stankino trgovino Lady Art Talk na Etsyju. Ni pomembno, za kaj se odločiš, za prelep nakit ali čudovito sliko, čisto vse je tako polno barv in sporočil! Si morda za kaj sešitega ali pa bi napisala personalizirano ročno izdelano voščilnico? Obišči trgovino Sandre in njene prijateljice Unikatni izdelki Kiss. Če si za knjige, obišči spletno trgovino B. L. Pride – avtorici (Slovenki!) sta pred kratkim izdali predelano pravljico, ki je kot nalašč za praznično darilo. Res lepo darilo je tudi rokovnik. Našla sem kar nekaj Slovenk, ki se ukvarjajo s tem, vendar bom izpostavila samo Ustvarjam sanjsko leto Aneje Štrukelj. Zakaj? Ker jo spremljam že več let, in predvsem ker je rokovnik napisan v slovenščini. Včasih me prav zaboli, ko mi kdo reče, da je vajen brati v angleščini in da mu slovenščina preprosto ne teče lepo. Kako ne, ko pa je slovenščina jezik pesnikov?
V vsakem trenutku imamo dve možnosti: narediti korak naprej v RAST ali korak nazaj v VARNOST. ~Abraham Maslow
Opažam, da so zadnja leta moj prvi in glavni hobi izleti izven cone udobja. Ko poskusiš enkrat, dvakrat, trikrat … te kar malo zasvoji.
V teh dneh minevajo natanko tri leta, odkar sem se razšla z dolgoletnim fantom. Kmalu po tem sem se nekega večera pogledala v ogledalo in se vprašala, kdo je dekle, ki mi vrača pogled. Kdo je – in kaj je naredilo z mano?
Takrat se je začelo.
Prva stvar, ki sem se je lotila, je bil ples. V srednji šoli mi je profesor športne vzgoje povedal, da nimam ritma in da mi zato – ne glede na to, kako se trudim – plesa ne more oceniti z več kot štiri. S soplesalcem sva četvorko na maturantskem plesu malodane odplesala v napačno smer (ja, tudi meni se zdi smešno, da je to sploh možno). Fant mi je nekoč povedal, da se z mano sploh ne da plesati. Potem sem na fakulteti kot eno izmed obveznih športnih vsebin izbrala zumbo in se pri njej lomila kot bobi palčka. Zamujala sem pri ritmu, koraki so bili napačni, koreografije si pa SPLOH nisem mogla zapomniti, niti slučajno. Nazadnje sem dobila oceno osem, ki je bila najslabša od vseh, in ko sem vaditeljici razložila, da nisem prav talentirana za ples, je preprosto in pomenljivo potrdila z besedami: »Sem opazila.« Hlod. Tako sem se označevala tiste dni. Verjela sem v to, da sem navaden HLOD za ples. Ko sem končala tisto dolgo zvezo, sem si tako rekla: Naj stane, kar hoče, naučila se bom plesati. Premagala bom to. Začela sem z zumbo, ker mi tisti prekleti »Sem opazila« ni in ni dal miru. No, ampak že po kakih dveh mesecih se mi je zumba zdela premalo. Dajmo, naučimo se čisto zares plesati, sem si zamislila. In šla na salso. Sama. Če misliš, da me ni bilo strah, se motiš, ker me je bilo. Čudno mi je bilo iti nekam sama, še posebej plesat ples v paru in še posebej tedaj, ko sem bila tako nesamozavestna, da bi se raje skrila pod mizo ali pa si čez glavo poveznila škrnicelj, kot pa dopustila, da me kdo vidi med plesom. Zbrala sem ves svoj pogum, oblečena v razvlečen puli ter zbledele hlače sem šla na prvi tečaj in … stopila v nov svet. Mhm, po začetni zadregi sem se vsak teden še malo bolj razcvetela. In ko sem začela dobivati pohvale (ja, POHVALE!) za svoj ples, najprej nisem mogla verjeti. Ko je učitelj plesal z mano in mi rekel: »Nimam pripomb,« sem ga gledala debelo kot kakšno tele. Kako ne? Ko pa nimam ritma? Ko pa je z mano grozno plesati? Ko pa sem tak hlod? No … takrat enkrat sem ugotovila, da sem uspešno opravila level 1, saj veš, kot pri Super Mariu. No, moj ples se je potem od linijske salse razširil na kizombo, v katero sem se zaljubila na prvi pogled in najina ljubezen še kar traja, ter na kubansko salso, pa delno tudi na bachato. Navsezadnje mi je postala všeč celo polka, kdo bi si mislil! Ampak, saj veš, čas je bil za level 2. Potovati. Potovati hočem, je odzvanjalo v meni. Ampak kaj, ko me je bilo tako neskončno strah! Nikoli še nisem šla iz Evrope, pravzaprav sem z letalom potovala natančno enkrat (čeprav sem naokrog govorila, da dvakrat – saj nihče ni vedel, da imam v mislih pot v Grčijo in nazaj). Na srečo sem se takrat še bolj zbližala z mojo drago Nino, ki je rojena popotnica. Če ne bi bilo nje, bi cincanje verjetno trajalo še dlje. Kupili sva mojo prvo zaresno letalsko karto in poleteli preko oceana. New York. Prvič na drugi celini. Prvič sem preživela turbulence, ki so nas metale tam nekje nad Islandijo in jim ni bilo videti konca. Noro. Level 2 uspešno opravljen. In level 3? Kaj pa, če bi šla zdaj nekam sama? Če bi kar kupila tisto letalsko vozovnico in se preprosto odpravila nekam čisto sama? No, pa dajmo! Ni bilo tako preprosto, o, ne. Takooooo strah me je bilo. Verjetno bolj kot kdaj koli prej v življenju. Čeprav sem se odpravljala »samo« na Kreto. Finta je v tem, da zame to ni bila »samo Kreta«, bil je cel kvantni preskok. Ne pozabi, da sem si še dobro leto pred tem komaj upala sama na plesni tečaj. Teden pred odhodom sem sanjala, da sem ugrabljena in zaprta v kovinskem zaboju. Ko je enako o meni sanjal še brat, sem si zamislila, da so sanje preroške in se že skoraj poslovila od sveta. V noči pred odhodom sem čutila celo potres! Znak za znakom, da bo nekaj ZAGOTOVO narobe! Ja, pa ja de. Tisti trenutek, ko sem si oprtala nahrbtnik, zaklenila stanovanje in se odpravila na pot, sem se prestavila v nekakšno drugačno stanje – čutila sem, da sta me ovili varnost in svoboda, neskončna neskončna svoboda. In – o, bog – teden dni pozneje, ko sem se vračala polna novih izkušenj ter novih poznanstev, sem to stanje čutila še tisoč milijonkrat bolj. Mislim, da sem tedaj kar preskočila level 4. Zato je bil čas za level 5. Kakšno nalogo sem dobila? Nekaj v meni mi je reklo: Daj, vloži svoj denar in izdaj drugi roman v samozaložbi. Pravzaprav, ne vlagaj svojega denarja, ker ga itak nimaš, ampak zaupaj, da bo denar že prišel. Izpelji zadevo. Ljubi bog. V igri so bile vsote, s kakršnimi še nisem operirala in ki so konkretno presegale stanje na mojem bančnem računu. Prvič sem šla skozi cel postopek. Dogovor za tisk, jaiks!Potrjujem naklado 1.300 izvodov, sem zapisovala tresočih rok in stisnila Pošlji. Priprava datotek. Hitela sem, vedela sem, da so ostale napake, in vendar – sem potrdila. Dan, ko sem prevzela natisnjene knjige – no, če rečem, da sem tisto noč slabo spala, je to malo premilo rečeno. Kaj, če sem vse zasrala? Kaj, če bo knjiga cel polom? Kaj, če me čaka šok pri tiskarju? No, pa je šlo. Vsi trije stresi so bili premagani, za dokončanje levela je bil potreben le še zadnji: Sem se uštela pri računanju ali bo zadeva pokrita? Bom lahko prodala dovolj, da vsaj pokrijem svoje stroške? Oh, prekleto, da bom! sem se kar malo ujezila sama nase. Veš, včasih imam celo jaz dovolj svojega dramatiziranja. In sem, prodala sem DOVOLJ. Draga moja, Level 5 je OPRAVLJEN. Spet sem večja in močnejša, kot sem bila na koncu levela 4. In čakam na level 6. Bog ve, kakšen bo ta? Hmmm … saj se samo pretvarjam, veš. Meni se že precej jasno svetlika, kakšen bo, ampak zaenkrat naj ostane še skrivnost. Vem samo, da sem postala malo zasvojena z izleti izven cone udobja in predvsem z občutkom, ki mi ga ti prinesejo. Saj veš … NEPREMAGLJIVA. NEPREKOSLJIVA. VELIKA, VEČJA, ŠE VEČJA. Super Mario, ne – Super Sabina. Predvsem pa sem danes druga Sabina, kot je bila tista, ki je pred tremi leti vstopila v to video igro. Ta nova Sabina počne stvari, ki jih tista prva verzija še v sanjah ne bi upala početi. Ta nova Sabina cel teden hodi sama naokoli, ker ji tako ustreza. Ne ker nihče ne more z njo, ampak ker nikogar ni povabila. Sama gre plesat. Sama gre na grad. Sama gre na tortico. Sama gre na čaj. Sama gre na predstavo flamenka. Ta nova Sabina ne dela drame, ko mora nastopiti pred občinstvom. Pač nastopi. Ne dela drame, ko ima intervju na radiu. Pač odgovarja na vprašanja. Ne dela drame, ko ima intervju na televiziji. Odgovarja, to je vse. In ko jo vprašajo, ali se ji nek gromozanski dogodek, ki ga mora organizirati, zdi mnogo prevelik in mnogo preveč strašljiv, skomigne z rameni in reče: »Zakaj? Bom že. Še vedno sem zmogla, in bom tudi tokrat. Nekako že.« A veš, kaj je pri tem najboljše? To, da misli povsem resno. Ona bo že. In ko bo, bo večja. Boljša. Močnejša. Ko enkrat razmišljaš tako, ne moreš izgubiti. Ker tudi če izgubiš – zrasteš. In ko zrasteš, si v bistvu zmagala. Res neskončno ti priporočam kak tak izlet. Pojdi in osvajaj svoje levele, enega za drugim. Morda boš začela z izzivi, ki bodo na pogled videti majhni, lažje premagljivi. A verjemi mi, četudi bo tako, ne bo dolgo, ko boš ugotavljala, kako veliki in pomembni so bili v resnici. Ker so te ponesli na pot rasti, ker so ti pokazali, da zmoreš. Čez tri leta boš tako kot jaz spoznala, koliko večja, koliko močnejša si. In tisto, kar je vredno največ: iz ogledala vate ne bo več zrla neznanka, ampak – NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. Prijetno pustolovščino ti želim!
