Opis

V noveli Pravi čas boš brala o Maji, razočarani nad moškimi in nad potjo, po kateri jo vodi življenje.

Ko za konec tedna obišče svojo pravkar ovdovelo mamo, niti sluti ne, da se bo tam srečala z moškim iz mamine preteklosti in odkrila, da Majin oče pravzaprav sploh ni bil njena največja ljubezen.

Mama odkloni ponovno snidenje, Ivanu Dmitroviću pa niti na misel ne pride, da bi tokrat popustil. Usede se na hišni prag in noče oditi.

Te zanima, kako zelo Ivan ljubi Majino mamo?

Preberi njegovo pismo 👇

Velikokrat razmišljam o tistem dnevu, ko sem te spoznal. V peskovniku pred blokom so se trije fantje odločili, da ti bodo vzeli neumno rožnato lopatko. Trije fantje proti mali nemočni deklici. Čeprav sem imel šele pet let, sem moral vskočiti.

A ko sem se približal, si jih ti pravzaprav že sama odgnala. Stala si pokončno, z dvignjeno brado in grozeče stisnjenimi ustnicami. Le »Pustite jo pri miru,« sem se še utegnil zadreti proti njim, da bi bilo videti, da sem vsaj malo pomagal, in že so se razbežali. Ti pa si vrgla lopatko po tleh in mi pomignila, naj grem s teboj.

»Kaj pa lopatka?« sem zmedeno gledal od tebe do uboge rožnate plastike, ki je klavrno obležala v pesku, in nazadnje do treh fantičev, ki so se oddaljevali od naju.

»Sploh ni moja,« si odrezala, ne da bi se ti zdelo potrebno nadalje pojasnjevati.

Rekel bi, da sem se morda že tistega dne malo zaljubil vate, čeprav takrat kot petleten fantič še nisem imel niti osnovne predstave o tem, kaj je ljubezen. Sem pa začenjal razumeti prijateljstvo, s teboj ob boku.

Od tistega dne sva bila neločljiva, pa saj to že sama veš. Dobro veš, da sva bila ekipa, nerazdružljiva, drugim nedoumljiva. Takrat nisem vedel, kako sva si različna. Da si ti Slovenka, iz dobre družine, da sem jaz Srb, in da je naš kavč raztrgan, ker nimamo denarja, vaš pa je lep, bleščeč in usnjen, ker ga imate.

Ne, vse to so bile za naju samo stvari, bolj važno je bilo, da imava drug drugega. In to sem razumel. Razumel sem, da sva prijatelja, ki bi drug za drugega naredila vse.

Nikoli prej in nikoli pozneje v življenju se nisem počutil, kot sem se počutil ob tebi, Antonija Pajek. Nikoli se nisem počutil močnega in nepremagljivega in sprejetega, natanko tak, kot sem. Nikoli nisem čutil, da sem bolj na pravem mestu kot takrat, ko si bila ob meni ti.

In to drži kot pribito. Držalo je takrat, ko sem se pretvarjal, da sem zate odgnal tiste tri bebce, držalo je vsa dolga leta, ko sva bila najboljša prijatelja, držalo je, ko sva postala par, in držalo je, ko je življenje kruto poseglo med naju. In čeprav te zdaj ni ob meni, sem popolnoma prepričan, da drži še danes.

Rad bi ti povedal, da bom zaljubljen vate, dokler bom živ. Še več: močno sumim, da bo moja ljubezen ostala živa še dolgo po tem, ko bo moje trohneče telo že zdavnaj nahranilo na stotine črvov. Kajti moja ljubezen do tebe ne more umreti. Če bi lahko, potem bi že.

Saj si videla, kako vztrajno jo je življenje poskušalo zatreti, kako vztrajno nama je nasprotovalo in na vse načine preprečevalo, da bi bila skupaj. Ti in jaz. Jaz in ti.

In vendar še vedno upam. Star sem že in vsak pameten človek bi po vsem tem času dvignil roke v predaji. Jaz najbrž nisem pameten človek.

Ampak zares upam, da se nekoč nekaj spremeni. Čeprav imaš zdaj moža in dve lepi hčerki. In čisto svoje življenje brez mene. In čeprav ti tega pisma pri mili volji ne bi upal odposlati, ga vendarle pišem.

Zakaj? Ker trdno verjamem, da bo prišel dan, ko ti ga bom smel predati v branje. Da bo prišel dan, ko bo deklica z rožnato lopatko iz svojega življenja vendarle odgnala vse, kar ni pravo zanjo, in bo srce odprla meni. Tako kot mi ga je nekoč že.

Verjamem v srečen konec, Antonija, in verjel bom do svojega zadnjega diha. Verjel bom še zate.

Vedno sem bil in vedno bom tvoj,

Ivan Dmitrović

Dodatne informacije