Mesec: julij 2025

9.

Bor

Po tistem, ko sva se s Tiso poslovila na Ukmarjevem trgu v Kopru, sva se slišala samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno za uskladitev pogodbe.

Spoštoval sem njeno željo, da najin odnos ostane posloven, pri čemer mi je precej pomagala podoba tistega nenavadnega tipa, s katerim se je z Ukmarjevega trga odpeljala v športni alfi.

Poleg tega smo poleti ogromno snemali. Pri Skritih strasteh so si zadali, da bomo do jeseni posneli celo sezono serije, zato je bil vsem igralcem poletni dopust strogo prepovedan.

Tistega avgustovskega dne sem bil po dolgem času prost. Sredi dneva me je klical agent in mi sporočil, da mi je uredil avdicijo za eno izmed glavnih vlog v angleško-ameriški koprodukcijski seriji.

Na krilih navdušenja sem impulzivno pograbil oba izvoda podpisane pogodbe in staro fotografijo, za katero sem se zaklel, da jo bom podaril Tisi, če jo bom še kdaj srečal. Nato sem sedel na kolo in se odpeljal v center mesta.

Pisarna agencije za zmenke se je nahajala le streljaj od mestne hiše. Pred vstopom sem nekaj minut občudoval velika, težka vrata in megalomanski napis Srečen konec v zaviti pisavi, ki je visel nad njimi.

Skozi vrata sem vstopil naravnost v ogromno pisarno z visokimi stropi in najmanj dvajsetimi zaposlenimi. Čeljust mi je padla navzdol, medtem ko sem opazoval, kako vse žubori od telefonskih klicev in medsebojnih pogovorov. Vsega tega definitivno nisem pričakoval.

Nenadoma se je pred mano pojavilo svetlolaso dekle.

»Vi ste … Vem, kdo ste!« je vzkliknila.

Privzdignil sem obrvi v začudenju, med katerim mi je šlo na smeh.

»Jaz tudi vem, kdo sem,« sem poduhovičil. »No, vsaj večinoma.«

Dekle se je zahihitalo.

»Nisem pa čisto prepričan, kje sem. Iščem … Srečen konec?«

»Prav ste prišli!« je vzkliknila, ko se je poleg nje narisala še ena punca. Ta je imela temne lase in je bila nekoliko nižja od svetlolaske.

»Bor Lukman!« je zacvilila.

Pri tem sem ujel, kako je neki tip za njenim hrbtom izrazito zavil z očmi. Ja, stari, štekam te. Tudi jaz bi zavijal z očmi, če ne bi bilo nevljudno.

Rjavolaska se je brž zbrala: »Kako lahko pomagam?«

»Iščem Tiso,« sem se oziral naokoli.

Zaslišalo se je topotanje petk, ob katerem sem zastrigel z ušesi. Je to Tisa? Stegoval sem vrat in se zaziral mimo uslužnih deklet. A med vrati na koncu pisarne se je namesto Tise prikazala ženska nizke postave z atraktivno grivo skodranih svetlih las na glavi.

Tok tok tok tok, je hitro topotala naravnost proti meni.

»Bor Lukman!« je usta razširila v nasmeh in iztegnila roko proti meni. »Ime mi je Kiki Ranković, solastnica sem. Končno vas lahko spoznam!«

Sprejel sem njeno drobno dlan in med rokovanjem vprašal: »Kje pa je Tisa?«

»Pridite z menoj,« je ignorirala vprašanje.

Zakorakala je v smeri, od koder je prišla. Zazdelo se mi je, da je žuborenje v pisarni nenadoma potihnilo, vendar si nisem drznil ozreti naokoli, da bi ugotovil, ali se je to zgodilo zaradi mene. Ja, saj vem, da sem igralec, ampak tudi igralcem je kdaj nerodno.

S kotičkom očesa sem zaznal, da nama dekleti, ki sta me prvi pozdravili, sledita. Ženska s skodrano grivo se je zasukala, grdo pogledala in z odsekanim gibom brade povzročila, da sta obstali na mestu.

Tik preden je izginila med vrati, izza katerih je prišla, je še eni ženski, ki je sedela za mizo pred njeno pisarno, naročila: »Liza, pripravi kavo, boš?«

Ko sva sedela za okroglo mizo v kotu njene pisarne, vsak s svojo kavo in s skledo piškotov na sredini, sem nerodno vprašal: »Se pravi … da Tise danes ni?«

»Žal je odsotna,« je skomignila z rameni in tudi sama sedla za mizo. S komolci se je naslonila nanjo in vprašala: »Lahko jaz kako pomagam?«

»Ah, v bistvu sem prinesel samo tole,« sem na mizo položil podpisani pogodbi, »in naivno mislil, da bo Tisa tu, da malo poklepetava. Stara prijatelja sva.«

»Oh, to pa vem,« je pomenljivo pomignila z obrvmi.

Po načinu, kako je to rekla, sem sklepal, da ve za najino poletno romanco pred mnogimi leti. Čudno vesel sem postal, ko sem se zavedel, da ji je Tisa to povedala. To je že moral biti znak, da sem nekaj pomenil v njenem življenju, kajne?

»Nisem si predstavljal, da je to podjetje tako veliko,« sem rekel, ko sem odpil požirek kave in skodelico postavil nazaj na krožniček.

»Niste … oprostite, bi se mogoče lahko tikala? Malo smešno se mi zdi biti tako uradna.«

»Absolutno!«

»Krasno,« se je nasmehnila. »Kako pa si si predstavljal Srečen konec?«

»Iskreno?« sem privzdignil obrvi in se trudil oblikovati stavek, ki je ne bi užalil. Bolj slabo mi je šlo. »Mislil sem, da bo to kakšna zakotna pisarna, v njej pa Tisa in njena tajnica.«

Glavo je vrgla vznak in se glasno zasmejala. »Tako donosen posel se ti zdi scena zmenkov?«

Pomignila je proti pogodbam na mizi. »Kako pa misliš, da smo ti bili sposobni ponuditi takšen znesek?«

»Saj to me je malo skrbelo,« sem z zadnjico zdrsnil na rob stola, prekrižal roke na prsih in se zahahljal. »Glede na tisti zmenek, na katerem je šlo čisto vse narobe, sem si težko predstavljal, da sploh kdaj dobite kakšno stranko.«

»Tisti zmenek?« se je namrščila. »Kakšen zmenek?«

»Ja, saj veš, zmenek mene in Tise na Obali. Vse je organizirala, še z mercedesom me je pobrala.«

Njene obrvi so bile vedno višje, brada pa vedno nižje. »Z mercedesom?«

»Ja, s tistim voznikom. Kako se že imenuje? Miloš?«

Zdaj se je nasmehnila in počasi prikimala. »A tako torej? Miloš vaju je peljal?«

Nekaj trenutkov je zamišljeno kimala. Ostal sem tiho, da ne bi zmotil njenega miselnega procesa.

Nato je nadaljevala: »In zmenek ti ni bil preveč všeč, praviš?«

»Ah, ne. Samo zafrkavam se. V resnici je bil zmenek fantastičen, tudi če ni šel čisto po načrtih. S Tiso je vedno zabavno.«

»Ja, vedno preseneča,« je rekla z nasmehom, ki je zamrznil na njenem obrazu.

»Kar neverjetno, kajne?« sem z roko nakazal na širši prostor. »To, kar je Tisa ustvarila. Sploh glede na njeno zgodbo …«

Nehala se je igrati z lasmi in se namrščila. »Njeno zgodbo? Misliš eno srečno naključje za drugim?«

Stisnil sem ustnice in jo neodobravajoče pogledal.

»Hmmm, bi res rekla tako?« sem iztisnil iz sebe nekoliko previsoke tone.

»Ja, kako pa? V start-upu se je tako zgodaj zaposlila po sami sreči. Brez tega bi težko pridobila poznanstva in izkušnje za ustanovitev podjetja. In da ne govorim o vseh tistih bitcoinih.«

Zaletelo se mi je sredi požirka kave. »Pa ne da je bitcoin skrivnost njenega uspeha?«

Dvignila je roke in naredila brezbrižen obraz.

»Jaz vem samo to, da je denar za ustanovitev tega podjetja,« je pogled zasukala proti stropu in z navzgor obrnjenima kazalcema teatralno narisala dva kroga po zraku, »dobila s pomočjo bitcoina. Ne vem točno, koliko je dejansko zaslužila, je pa omenila, da so se njeni sodelavci že v samem začetku ukvarjali s kopanjem bitcoina.«

Namrščil sem se. »Kopanjem? Misliš … z rudarjenjem?«

Stresla je z glavo in zardela. »Ja, verjetno mislim to, ja. Na kripto se bolj slabo spoznam. Boljša sem v psihologiji.«

Presenečeno sem mežikal in skušal vsrkati nove informacije o Tisi po Lošinju. Tiste, za katere mi je povedala mama, so bile precej drugačne od teh. Vključevale so zadolženega očeta, opustitev gimnazije in trdo delo Korenovih žensk, da so se izkopale iz revščine. Nobenih kriptovalut in start-upov ni bilo vmes.

»In potem so tu še deleži podjetij, ki jih je pridobila z dedovanjem,« je nadaljevala Kiki, ki je kar malo preveč navdušeno delila vse, kar je vedela o Tisi. »Mislim si, da je moralo tudi tam precej nanesti. Še čudno se mi zdi, da se je sploh lotila svojega podjetja. Najbrž ji ne bi bilo treba.«

Zmedeno sem nagubal čelo. Kakšno dedovanje neki? Kolikor jaz vem o njej, ni podedovala drugega kot dolgove.

»Če bi imela midva pri svojih dvajsetih takšne predispozicije, bi tudi lahko ustanovila uspešno podjetje s 25 zaposlenimi, kajne?« me je pomenljivo pogledala.

Privoščil sem si res dolg požirek kave in odsotnega pogleda skušal skupaj sestaviti sliko dveh Tis – tiste, o kateri mi pripoveduje njena sodelavka, in tiste, o kateri mi je pred mnogimi leti povedala mama.

Ta druga Tisa se je kmalu po dopustu, ko se nam Korenovi niso pridružili na morju, prepisala na trgovsko šolo – pa tudi te ni dokončala, ker je ves čas delala. Tako ona kot njena mama Lučka sta garali, da bi odplačali dolgove. V vmesnem času so menda živele na tako neuglednem kraju, da Lučka moji mami od same sramu ni hotela povedati, kje se nahajajo. Po tistem sta izgubili stik, kot sva ga že zdavnaj prej midva s Tiso.

Ampak njeni sodelavki se o prvem delu Tisine zgodbe očitno niti približno ne sanja. Tisa ji je povedala za najino poletno romanco, ni pa ji omenila tega dela svoje preteklosti.

Zakaj ne? sem se vprašal, medtem ko sem iznad kavne skodelice premerjal žensko nasproti mene. No, saj, glede na to, kako brez zadržkov z mano deli Tisino zgodbo o denarju, ji verjetno na Tisinem mestu niti jaz ne bi preveč zaupal.

Tišino med nama je prekinilo rožljanje prazne skodelice, ki sem jo odložil na krožnik, in drgnjenje keramike po lesu, ko sem krožnik odrinil proč od sebe.

»Se Tisa kmalu vrne?« sem vprašal.

Obraz moje sogovornice je za hip spreletela nejevolja, ob čemer sem se zavedel, da že ves čas sprašujem samo po Tisi. Ups.

Hitro se je zbrala in odvrnila: »Hm, dvomim. Na kosilu s poslovnim partnerjem je, ta se rada zavlečejo v pozne popoldanske ure … Lahko jo pa pokličem.«

Vstala je, s pisalne mize vzela mobilnik in začela tipkati po njem.

»Halo?« je rekla v slušalko.

»Ja, ja, ja, oprosti,« je mrzlično nadaljevala po kratki tišini, »samo eno hitro vprašanje imam. Tu imam Bora Lukmana. Zanima ga, ali boš kmalu nazaj, naj te čaka?«

Ob odgovoru na drugi strani slušalke se je nakremžila. »Ah, saj se mi je zdelo, ja. Pa drugič, ne?«

Brez pozdrava je odložila telefon, nato se je obrnila k meni.

»Še vedno je na kosilu in potem ima še eno obveznost« je skomignila z rameni. »Letos ne bo božičnih druženj s partnerji. Vse moramo opraviti poleti, ker ne vemo, kaj bo prinesla jesen.«

»Tudi mi,« je s prstom pokazala najprej name in nato nase, »bomo čim več uredili do septembra. Vsa fotografiranja in vse ostalo, kar bo potrebno. Gotovo se bosta v tem času kaj srečala.«

Vstal sem in zamahnil z roko: »Še bodo priložnosti. Sploh ne dvomim.«

Podal sem ji roko in se zahvalil za prijaznost.

Pri vratih pa sem se nečesa domislil. Obrnil sem se nazaj k njej in tehtal, ali naj rečem ali ne. Vprašujoče me je pogledala.

»Bi …« Zavzdihnil sem. »Bi lahko imel eno malo čudno prošnjo?«

»Absolutno,« je razprla roke. »Kar koli!«

»Bi lahko videl Tisino pisarno?« sem ustrelil.

Ob njenem izrazu, ki je nedvoumno potrjeval, da je bila moja prošnja res čudna, mi je postalo vroče.

»Samo za to gre,« sem skušal pojasniti, »da imam nekaj zanjo in bi ji rad pustil na mizi.«

Iz žepa kavbojk sem povlekel fotografijo in se bebavo nasmehnil. »Samo majhen spominček.«

Usta je razširila v prijazen nasmeh in me brez besed pospremila v Tisino pisarno. Na las je bila podobna Kikijini, le da je imela nekoliko večjo mizo za sestanke.

Tukaj torej šefica preživlja dneve, sem pomislil, ko sem se razgledoval naokoli. Pisarna je bila opremljena minimalistično. Nikjer ni bilo nobene rože, fotografije ali kakšnega drugega znamenja Tisine osebnosti. Na steni je visela ena sama slika, sestavljena iz različnih geometrijskih likov, zaradi česar sem jo takoj uvrstil med moderno umetnost.

Petnajst let staro fotografijo sem položil k njeni tipkovnici in pri tem pod ekranom zagledal en sam latinski citat: »Per aspera ad astra.«

Prek trnja do zvezd. Boljšega življenjskega mota si ne bi mogla izbrati.

Zavedel sem se, da nanjo po vsem, kar sem videl in izvedel danes, nikoli več ne bom gledal isto. Marsikoga bi uspešna ženska prestrašila. 

Mene pa je, prav čudno, samo še bolj navdušila.

*

Ti je bilo poglavje všeč?

240+ bralk BralNadaljevanke že nestrpno pričakuje odkrivanje novih ljubezenskih zapletov in skrivnosti.

👉 Klikni tukaj za prijavo »

Vsak ponedeljek boš v svoj inbox prejela novo poglavje — popolnoma brezplačno!

Se beremo kmalu 📩

Sabina