Ena stvar, ki nas loči od izpolnitve in srečnega življenja
Svet, v katerem živimo, od nas ogromno pričakuje.
Pričakuje, da bomo živeli izpolnjeno, v skladu s svojim poslanstvom, da se bomo z vsem svojim srcem in bitjem vrgli v vsak projekt, da bomo vedno in povsod samo rasli in se izpopolnjevali, da bomo nenehno najboljša in najuspešnejša verzija sebe. Na vsakem koraku nas bombardirajo slike, posnetki, zgodbe o uspehu, sami dokazi o tem, da vsi, res prav vsi živijo svoja najboljša življenja.
Pri tem pa se svet niti najmanj ne ozira na to, da morda sploh ne vemo, kaj nas izpolnjuje, kaj je naše poslanstvo ter v katere projekte bi se morali vreči z vsem srcem in dušo. In če tega ne veš, potem se lahko prav hitro zgodi, da se počutiš kot kakšna zguba. Kot da ti je spodletelo.
Čeprav stojiš na svojih nogah, živiš pošteno in najboljše, kot znaš, se ti zdi, da si navaden luzer, ker se ne pehaš za tistim »nečim več«.
Ali pa mogoče se pehaš, pa vedno znova ugotavljaš, da se vsak »nekaj več«, za katerim se zapodiš, izkaže za mačka v žaklju in ti nikoli ne da tiste sreče, ki jo opažaš na obrazih influencerjev in mamic in uspešnih podjetnikov in vseh, ki baje živijo svoje najboljše življenje.
Mogoče pa si eden izmed tistih influencerjev in mamic, uspešnih podjetnikov in sploh ljudi, ki se smejijo na slikah in poskušajo ves svet prepričati, da so našli nekaj več, v sebi pa se počutijo tako prazne.
Kdor koli že si, kjer koli že si, če čutiš, da ne delaš dovolj, da nekaj manjka, da bi moralo nekje biti še nekaj več, česar ne vidiš in nimaš in ne počneš, ti lahko povem, da nisi edini, nisi edina.
Praznost je občutje našega sveta. Imamo več bogastva, udobja in več možnosti, kot so jih kdaj koli imeli naši predniki. Lepo nam je, morali bi biti zadovoljni že samo s tem, kar imamo in kjer smo kot generacija. Pa seveda nismo. Ker smo ljudje, ker težimo k temu, da bi napredovali, da bi imeli še več, da bi živeli še boljše.
Ne razumi me narobe. Nihče ni večji zagovornik nenehnega oziranja vase, nenehnega iskanja vsega, kar se da izboljšati, kot jaz. Prepričana sem, da ko nehaš rasti, ko se nehaš učiti – takrat nehaš živeti. Krasno je, če rasteš in nenehno iščeš tisto nekaj, kar mogoče obstaja, mogoče pa niti ne. Na poti iskanja spoznavaš sebe in medtem ko spoznavaš sebe, mimogrede postajaš večji, boljši ti.
Ampak!
Bojim se, da nam na poti obilja in neskončnih možnosti močno primanjkuje sprejemanja.
Sprejemanja točke, na kateri smo v tem trenutku. Sprejemanja sebe, kakršni smo v tem trenutku. Sprejemanja praznine, ki jo čutimo.
Sprejemanja dejstva, da mogoče sploh ne vemo, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo in kaj nas osrečuje. Sprejemanja dejstva, da smo polni napak, da nam včasih kaj tudi ne gre in da morda nismo na isti točki kot nekdo, ki ga opazujemo in za katerega se nam zdi, da ima zares vse pogruntano.
Sprejemanja dejstva, da ta, ki ga opazujemo, morda sploh nima vsega pogruntanega, da je morda natanko tako negotov, kot smo negotovi mi sami, da se morda počuti enako praznega, ko se kamera umakne in ostane sam s svojimi mislimi.
Sprejemanja dejstva, da morda nismo še tam, ampak smo na poti in da je morda en velik ali pa majhen del poti tudi v tem, da v bistvu sploh ne vemo, kam gremo.
In ne nazadnje, sprejemanja dejstva, da sreča pravzaprav sploh ni cilj, ampak je POT. Pot, ki jo zanemarjamo, ker tako hlastno gledamo naprej in poskušamo ugotoviti, kam bi morali prispeti.
Povej mi, kako ti bo pomagalo, če se tepeš po glavi in se grizeš, ker nisi tam, kjer bi »moral/-a biti« (seveda samo zato, ker so po vseh dokazih sodeč tam vsi drugi)? In kako ti bo pomagala druga skrajnost, v kateri lažeš sam/-a sebi in navzven kažeš, da kot najboljša in najuspešnejša verzija sebe prekipevaš od sreče in izpolnjenosti, čeprav v temi noči v sebi čutiš zevajočo praznino?
Točno tako. Ne bo ti pomagalo.
Ne glede na to, ali hočeš ostati na točki, kjer si v tem trenutku, in na njej odkrivati, kam si želiš priti v prihodnje, ali pa želiš še ta hip skočiti natanko tja, kamor veš, da te vleče srce – v vsakem primeru moraš najprej z najsurovejšo iskrenostjo in najtoplejšim sprejemanjem pogledati kraj, na katerem se nahajaš ZDAJ.
Nikamor ne moreš skočiti, če ne veš, iz kakšnega materiala je podlaga, od katere se boš odrinil/-a. Dokler ne sprejmemo tega, kar smo in kjer smo ta trenutek, ne bomo mogli ničesar spremeniti.
Zato te prosim, nehaj gledati druge in se namesto tega zares iskreno ozri vase. Poglej, kdo si zdaj, kje si v tem trenutku. Priznaj si vse, o čemer si lažeš, vse, česar nočeš videti o sebi, o svojem življenju. Odgrni zastore, zavese, poruši zidove in španske stene, za katerimi pred seboj skrivaš vse, česar nočeš pogledati.
Zdaj končno poglej, kaj je tu, pred teboj, in SPREJMI. Tukaj si, na poti, vztrajaš.
Vztrajaš! Pa čeprav kdaj narediš kak korak nazaj, kdaj pa kdaj stojiš tudi na mestu, ampak še vedno si tu, vztrajaš na poti.
In povem ti skrivnost, natanko tam, kjer si ti, tam je tudi sreča – NA POTI. Ker sreča v bistvu je pot.
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »