3 nasveti zate, ki si želiš napisati knjigo
Eno izmed najpogostejših vprašanj, ki mi jih postavljate, je: Kako napisati knjigo? In na to vprašanje čisto vedno odgovorim: Samo lotiti se moraš. Tukaj bi lahko nehala pisati – dejstvo je namreč, da se največ naučiš skozi sam proces pisanja, ampak ker vem, da včasih vseeno potrebuješ kakšen namig, da se lažje lotiš nečesa novega, sem svoje nasvete za pisanje malo razširila.
*
1. Začni
Zelo banalno, ampak je res. Tako kot pri vseh drugih stvareh, o katerih sanjamo in jih želimo narediti, je najpomembnejši (in včasih tudi najtežji) korak ta, da se od sanjarjenja premakneš k dejanjem. Lepota pisanja je prav v tem, da zanj ne potrebuješ velikih vložkov, ne potrebuješ ne pisarne ne zaposlenih ne kakšnih posebnih naprav ali poslovnih načrtov. Vse, kar potrebuješ, da lahko začneš pisati, po vsej verjetnosti že imaš.
Torej, imaš računalnik (ali pa zgolj svinčnik in papir), poznaš črke, znaš tvoriti stavek, hočeš pisati … Zakaj bi tu sploh še kaj razmišljal/-a? Piši. Začni s prvo besedo, prvim stavkom. In potem nadaljuj. Največ se o pisanju naučiš med pisanjem samim in če hočeš nekega dne napisati knjigo, moraš začeti s prvim stavkom. Če ga zapišeš že danes, bo napisana en dan prej, kot če bi ga zapisal/-a jutri.
*
2. Zaupaj v proces
Ljudje znamo res veliko komplicirati in razmišljati o stvareh, ki ne potrebujejo skoraj nobenega razmisleka.
Jaz nisem še nobene knjige začela pisati s popolnim načrtom in razdelitvijo poglavij. Začela sem jih pisati z neko osnovno idejo, približnim osnutkom zasnove v glavi, približnim občutkom, kam se mi zdi, da bi lahko to zgodbo pripeljala, začela sem s prvim stavkom, ki se mi je praktično vedno zdel »navadno sranje«, ampak sem pisala dalje. Nastalo je prvo poglavje, ki je bilo prav tako vedno »sranje«, in vseeno sem nadaljevala. Tako vztrajno, da lahko danes v rokah držim nič manj kot pet svojih knjig!
Priznam, pri pisanju prvega dela Hotela Lavanda je bilo veliko težje, ker sem bila neizkušena in nisem imela pojma, kako bi moral izgledati ta proces. Trdno zaupanje vanj se je razvilo šele kasneje, ko je bila prva knjiga pod streho. Takrat se zaveš, da knjige nikoli ne napišeš v prvem poskusu, temveč jo boš bral in urejal znova in znova in znova, dokler ne bo podobna nečemu, kar ti bo morda dejansko nekako všeč. To zna postati frustrirajoče, ampak zavedati se moraš, da je čisto vsak, še tako eminenten pisatelj na istem. Morda ti bo pri tem v pomoč stavek, ki naj bi ga izrekel sam Ernest Hemingway: »Prvi osnutek česar koli je sranje.«
*
3. Poišči čas
Eden izmed najprikladnejših izgovorov za vse, česar ne počnemo, pa bi morali ali hoteli početi, je ta, da nimamo časa. To je tudi moj glavni izgovor, zakaj se zadnje leto manj ukvarjam s pisanjem in blogom. »Imam novo službo, nimam časa.« In hkrati me v srcu žre, ker vem, da imam toliko povedati, vem, kako rada pišem, vem, kako pomembno se mi zdi to, jaz pa večino svojih ur in energije posvečam neki niti ne tako zadovoljujoči službi.
Če s pisanjem misliš resno, boš zanj moral/-a poiskati čas. In če si res predan/-a, potem opaziš, da je časa OGROMNO, malo si ga vzameš tu in malo tam, pa imaš napisanih novih 1000 besed. Lahko si po osem ur na dan v službi, ampak potem si nekaj ur tudi prost/-a. Ni ti treba pisati celo popoldne. Lahko pišeš eno uro ali pa samo pol ure. Samo piši.
Postavi si za izziv, da boš pisal/a vsak dan. Rezerviraj si čas za to in ne dovoli, da ti ga zažira katera koli druga dejavnost. To naj bo čas zate in za tvojo strast. Za knjigo, ki bo nekoč ponosno stala na tvoji polici in – kdo ve – morda tudi na mnogih drugih policah tega sveta 😉
Kaj torej še čakaš? Začni.
*
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
*