Tehnika produktivnosti za nedisciplinirane – a kaj takega sploh obstaja?
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Nekega dne, saj niti ne vem, kdaj in kako in zakaj mi je to sploh padlo na pamet, sem koncept brainstorminga iz študijskega življenja prenesla na osebno področje. Mislim, da sem takrat v svojem življenju in glavi prepoznala približno tak kaos, kot sem ga doživljala ničkolikokrat, ko sem morala med študijem pripraviti kakšno seminarsko nalogo in se je sploh nisem znala prav lotiti. Tisto šumenje, hrup na tisoče glasov, med katerimi te vsak prepričuje v svoj prav, zmeda, ko pojma nimaš, katerega bi poslušala, tisti občutek, ko veš, da ti nekaj ni prav, pa niti ne veš točno, kaj … vse to je verjetno precej spominjalo na predseminarsko zmedenost. Kaj pa, če isto orodje, ki me je reševalo v šoli, deluje tudi v življenju? Takrat sem odprla nov dokument, na vrh strani napisala naslov: Kaj hočem? in pisala. Avtomatsko, brez ustavljanja, brez razmišljanja, brez obremenjevanja z vejicami in izražanjem nasploh. Hočem živeti od pisanja. Enter Hočem delati od doma. Enter Delno delam za Podjetje X, delno zase. Enter (Emm … naprej ne bom pisala, ker so vmes grde besede XD) Ideja je, da med brainstormingom pospravljaš možgane in tem je všeč, da so medtem karseda na off. Na off pa so takrat, ko delujejo čim bolj avtomatsko, torej tudi pišejo »kao što govoriš«. Če vmes butajo ven kletvice, pa naj! Ko pišeš avtomatizirano, pišeš resnico. Saj veš, ko nekaj zleti iz tvojih ust brez premisleka, je to običajno tudi resnica 😉 In verjemi mi, da v trenutkih, ko je tvoja glava zmedena in ko je tvoje življenje videti v razsulu, nič ni bolj osvežujočega kot prav resnica. Če ga še nimaš, si brž prenesi Tvoj osebni koledar zavestnega življenja, kjer si boš lahko takoj začel/-a postavljati cilje.
Druga situacija, v kateri rada uporabljam brainstorming, je prav tako povezana s cilji, še bolj pa s potjo, po kateri hodim proti njim. Potjo, na kateri rastem. In prav to je vprašanje, ki si ga postavim – Kje lahko še rastem? Povečam listo e-naslovov. Enter Napišem kratko zgodbo za natečaj. Enter Opravim tečaj Instagrama. Enter Tako mečem ven nepovezane ideje, rešitve, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo v moji glavi. Nisem vedela, ker so se drle druga čez drugo in se mi niti sanjalo ni, katero od njih naj poslušam. Ker sem bila zmedena. Zdaj pa jih imam na papirju, glava je izpraznjena – in jaz lahko naredim red, lahko naredim načrt. Na tak način si zadnje čase pripravljam seznam opravil. Vprašam se, kje lahko rastem, izstrelim vse izjemne ideje iz glave, potem pa jih razporedim po kategorijah in po pomembnosti. Ko je to opravljeno, grem v akcijo – in samo še črtam, eno za drugo.
Tretji primer, ko mi brainstorming dobesedno rešuje rit, pa je takrat, ko je glava – prav nasprotno – povsem izpraznjena. Ko naletim na tisto zloveščo ustvarjalno blokado. Ko se to zgodi, imaš kot vedno več možnosti: prvič, lahko se uležeš na tla in jočeš, drugič, lahko čakaš na navdih (in zamenjaš fokus – kar ni nujno slabo), tretjič, lahko narediš brainstorming. Ko sem pisala Hotel Lavanda, sem se velikokrat zaletela v zid – in običajno ostala dolge mesece z glavo naslonjena nanj. Ko sem pisala Sivo damo, sem se naučila, da je ustvarjalna blokada mit. In hkrati zelo prikladen izgovor 😉 Kaj sem počela? Kadar se mi je pisanje ustavilo in se mi niti sanjalo ni, kako naprej, sem ga pač prekinila, vzela zvezek in na vrh strani napisala vprašanje: Kaj že vem? In sem pisala vse, kar sem vedela o zgodbi, vse, kar se je že zgodilo, vse, kar me je privedlo do tega trenutka tukaj in zdaj, ko sem dobila občutek blokade. Razmišljanje o zgodbi (ali o projektu, ki se ti je ustavil) povzroči nekakšen pretok energije v tvojih možganih, točno tisti pretok, ki ga potrebuješ za nadaljevanje. Tako se rojevajo čarobne ideje!
No, kaj praviš, sem te prepričala? Se boš lotil/-a viharjenja še danes?
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏
Nazadnje je ta občutek čutila pred dobrim tednom, ko že toliko časa ni dobila plačila za svoje delo, ko je že toliko časa prestavljala plačilo najemnine in toliko časa ostajala zadolžena pri starših, da jo je sredi ulice, na poti na novinarsko konferenco, premagal jok. Kar tako, iz golega občutka majhnosti in nemoči in predvsem – ponižanja. * Čeprav sem istega dne plačilo prejela, je občutek ostal in treba ga je bilo začutiti, zato sem takrat odpovedala vse načrte in ga preprosto predelovala. Moje mnenje je, da ga ni občutka, ki bi v telo prišel brez razloga, in da se bo vedno znova vračal, dokler si ga ne boš dovolil/-a v polnosti občutiti. Zato to raje storim prej kot pozneje. Zanimivo, da mi je prav na ta dan pod roke prišla knjiga Slavenke Drakulić Mileva Einstein, teorija žalosti. Kot bi mi vesolje hotelo sporočiti – glej, Sabina, nisi sama. Mileva je čutila ponižanje, ko je od svojega moža Alberta Einsteina prejela pogoje, ki jih mora izpolnjevati, če naj še naprej živita skupaj, kljub temu da je on zdaj zaljubljen v drugo. Prati mu mora in likati, a pozabiti na vsakršno intimnost ali sploh odnos z njim. Po treh otrocih, ki mu jih je rodila, in po mnogih letih skupnega življenja je to izjemno žensko, ki je svojo znanstveno kariero pustila zavoljo njega, ob tem pa mu menda precej pomagala pri izračunih za njegovo relativnostno teorijo, jo je kruto spremenil v navadno tujko. Auč, boli. In ne samo Mileva, na milijone žensk v zgodovini je trpelo številna ponižanja. Ženske, ki so bile nezveste, opravljive ali kvazi-čarovnice, so v srednjem in novem veku doživljale še posebej huda mučenja. Sufražetke, ki so se borile za volilno pravico, je v zaporih pričakalo brutalno ravnanje oblasti. Kdo ve, kolikokrat se je morala Rosa Parks ponižati in odstopiti stol belcu na avtobusu, preden ji je prekipelo in se je uprla. Malala Jusafzaj je zaradi svojega gorečega zagovarjanja izobraževanja deklic doživela strelski napad. V kampanji #metoo se je po vsem svetu razkrilo na stotine žensk, ki so in še trpijo ponižanja v sodobnem času. Vidiš, po vsem tem preprosto ne morem drugače, kot da sem iskreno hvaležna, da sem ženska in da sem rojena prav v tem času, prav v tem delu sveta, kjer mi zares ni tako slabo. Počutim se ponižano? Ja, tudi to se zgodi. Ampak vidiš, jaz lahko vstanem in odkorakam, v tem trenutku zdaj lahko rečem, da mi je dovolj in da ne dovolim več poniževanja. Imam to možnost. Mnoge ženske tega sveta je nimajo. Številne ženske, ki so bile tu pred menoj, je prav tako niso imele. Nekatere so se borile, da bi se poniževanje končalo – in bile za kazen še bolj ponižane. Kot denimo sufražetke, ki so jih stlačili v zapore in jih tam nasilno hranili, ker so gladovno stavkale. Te ženske so trpele ponižanja, da bi jih prihranile meni. In prav zato se čutim še posebej dolžna VSTATI IN ODKORAKATI. Dolžna sem sebi. Dolžna svojim pogumnim prednicam, ki so se postavljale zase, kolikor je čas dopuščal. Dolžna ženskam, ki na ta svet pridejo za mano. In ne nazadnje, dolžna sem to tudi številnim pogumnim moškim tega sveta, ki znajo tako lepo paziti na nas, ki nam dajejo prostor in moč, da se izpostavimo, kot se nikoli v zgodovini nismo mogle. Kot se mnoge ženske v mnogih krajih na tem svetu še danes ne morejo. Neskončno hvaležna sem, da sem ženska, tukaj in zdaj, in da mi okoliščine danes omogočajo dvignjene glave reči: DOVOLJ. Srečen in pogumen osmi marec ti želim!
*
Želiš biti na tekočem? Klikni tukaj in se prijavi na moje e-novice »
Če ti je napisano všeč, ne pozabi deliti z vsemi, ki bi jih lahko zanimalo. Hvala 🙏