Opis

Zabavna, nekoliko nagajiva in v veliki meri dih jemajoča zgodba, ki bralca priklene nase z očarljivim slogom pisanja, vznemirljivimi ljubezenskimi dogodivščinami, nepričakovanimi zapleti in očarljivimi liki. Novi obrazi so s seboj prinesli elastičnost in igrivost, nam že poznani junaki pa nas nostalgično pobožajo s toplino.

Iskrivo in nepozabno branje!

Irma *Irma The Book Whisperer* Jurejevčič

Še nisi prepričana? Predstavljaj si, da si knjigo otipala in – mmm! – povohala, nato pa jo odprla na prvi strani.

Tole boš prebrala ↓

Prebudil se je tik pred zoro. Najprej je spoznal, da ni v domači postelji, in se začudil, ker je očitno vseeno zaspal. V tujih posteljah je imel vedno težave s spanjem, zato se je, če se je le dalo, vedno nekako vrnil domov. Ampak tokrat je bil doma, čeprav ni bil v svoji hiši. Bil je doma, ker je bil spet ob njej.

Njena koža je še vedno dišala, kot se je je spominjal, njene oči so še vedno žarele kot takrat, ko jo je spoznal, in njeno telo se je še vedno prilegalo k njegovemu, kot da bi samo oba skupaj sestavljala eno popolno celoto.

Še vedno se je z roko na njegovem trebuhu tesno privijala k njemu, da je lahko na prsih čutil njeno enakomerno dihanje. Vso noč sta spala objeta. Ko je to ugotovil, se je še enkrat nasmehnil. Nikoli ne spim v objemu. Nikoli. Samo z njo.

Ni mogel verjeti, da je bilo tako preprosto. Po vseh teh letih je moral samo priti, ji povedati, da je ni nikoli pozabil in da je nikoli ne bo. Ji povedati, da si jo želi nazaj. In da jo čaka tam, kjer sta se spoznala. Ji povedati, da bo šel z njo kamor koli, tudi če se nikdar več ne vrne v svojo posteljo. Da hoče biti z njo.

Če bi vedel, da bo tako preprosto, bi to storil že prej. Kislo se je nasmehnil ob misli, ki so ji sledili spomini na zadnjih pet let brez nje. Ampak zdaj je vse v redu, zdaj sem spet tu. Zdaj sem doma, je razmišljal.

Življenje pa v resnici ni tako preprosto. Če bi poznal vse okoliščine, bi mu bilo to jasno. Tako pa je ure do jutra presanjaril z njo v objemu, misleč, da bo od danes vse drugače.

Bilo je, ampak ne tako, kot je upal.

Ob devetih, ko je zaslišal glasno odpiranje vhodnih vrat, je ona še sladko spala na njegovih prsih. Zdrznil se je in v hipu postal ves napet. Kaj se dogaja?

»Valentina? Valentina?« jo je nežno podrezal, da je zastokala v spanju. Obrnila se je in spala naprej, on pa je skočil pokonci, ko je s hodnika zaslišal, kako se je nekdo odkašljal.

»Živjo!« se je nato zaslišal moški glas. »Prišla sva!«

Valentina je bila zdaj v hipu budna. Pognalo jo je kvišku, kot bi jo pičila kača.

»O, prekleto,« je zaklela in zgroženo pogledala Michela. »Saj menda ni …«

»Že prihajam!« je hripavega glasu zavpila proti nevidnemu moškemu na hodniku in skočila pokonci.

Medtem ko je gola po spalnici iskala svoja oblačila, ga ni niti enkrat pogledala. Počasi se mu je začelo svitati, kaj se dogaja. Stisnil je čeljusti in jo ogorčeno opazoval, kako je izginila skozi vrata na hodnik.

»Živijo, ljubica, boš šla kar v sobo?« je na hodniku slišal njen glas. Želel si je, da bi znal slovensko ali da bi razumel vsaj kakšno besedo. »S stricem Davidom se morava pogovoriti.«

Če bi razumel, bi bil verjetno še bolj besen. Ampak razumel je, da je bil na hodniku drug moški, ki je imel ključ od Valentininega stanovanja. To mu je bilo dovolj. Sunkovito se je pognal pokonci. Oblekel si je boksarice in kavbojke ter pograbil srajco.

»Kaj se dogaja? Sva te pri čem zmotila?« je vprašal moški glas.

»David …«

Hm, David? Kaj ni bil David njen bivši? Nogavic ni našel, a niti sekunde si ni več želel preživeti skrit v tej zatohli sobi. Stopil je na hodnik, bos in zgoraj brez.

»Kaj se dogaja?« je vprašal po francosko. Gledal je Valentino in pri tem čutil, da moški zraven nje gleda njega.

»Kaj se dogaja?« je David vprašal po slovensko. Valentina je stala med obema.

»Jaz …« je rekla po slovensko in nato enako ponovila še v francoščini.

»Mi nisi mogla včeraj povedati, da imaš tipa?« jo je vprašal Michel, ko je bilo jasno, da sama ne najde besed.

»Jaz … Michel, on ni …« je zastokala.

»Michel?« je planil moški in gledal malo njo, malo njega. »Michel? To je on?«

»Hočeš reči, da je zapleteno?« je vprašal Michel. »To pa je. In vedno bolj.«

Mimo obeh je odvihral v predsobo, ne da bi jo sploh pogledal.

»MICHEL?« je še vedno zgroženo povzdigoval glas oni moški, kot da ne bi poznal druge besede. »Kako se je to zgodilo? Kaj nisva midva …«

Valentina ga je ignorirala in stekla za Michelom. »Prosim te, Michel, ne odhajaj. On je nepomemben.«

Prijela ga je za roko, da se je ustavil v koraku. »Prosim, ostani. Vse ti bom razložila.«

Oni drugi očitno ni razumel francosko, ker je še vedno ponavljal Michelovo ime in ju poskušal preglasiti s svojim ogorčenim govoričenjem. Ni bilo videti, da se ima za nepomembnega. Michel je postal, kot bi se obotavljal.

»Prosim,« je Valentina zajavkala na robu joka. »Vse ti lahko razložim.«

»ME LAHKO, PROSIM, NEHAŠ IGNORIRATI IN MI RAZLOŽIŠ, KAJ SE DOGAJA?« je zdaj oni drugi izgubil živce in ju učinkovito preglasil.

»Mami?« se je zaslišal tihcen glasek nekje za Davidovim hrbtom.

Michel in Valentina sta se hkrati obrnila k njej. Deklica s črnima kitkama je stala med vrati in z medvedkom pod roko vprašujoče gledala odrasle. V dolgi tišini so se vsi zamislili nad svojim obnašanjem, s katerim so zmotili to malo bitje. Njene velike modre oči so se srečale z Michelovimi.

»Otroka imaš?« je zarenčal in Valentina si ga ni upala niti pogledati. Vedela je, da jo prebada z očmi. »Tudi to si mi pozabila povedati? Otroka imaš? Z njim?«

Pomignil je proti Davidu, ta pa ni rekel nobene. Valentina je še vedno gledala nekam v tla, nato pa zamižala, kot da bi lahko s tem nekako odgnala vse napake, ki jih je zagrešila. Danes, včeraj, zadnjih pet let.

»Ne morem verjeti,« je še zarenčal Michel, si v naglici obul čevlje, pograbil aktovko in izginil skozi vrata.

Ob tresku, s katerim jih je zaloputnil, se je Valentina zdrznila. To moram urediti, ji je šinilo skozi možgane.

Ni vedela, da bo spet minilo mnogo let, preden bo to lahko uredila.

Iz romana Sabine Štrubelj Hotel Lavanda 3: Nazaj domov

Dodatne informacije